Zgodbe iz vsakdanjika

Pojdimo na čarobni potep … Prijela vas bom za roko in skupaj bomo doživeli čudovito dopoldne pri naši uporabnici.

Obiskali bomo gospo, ki obožuje roza barvo, barvo LJUBEZNI. V njenem domu je vse v znamenju roza barve. Stene so v roza barvi, oblazinjeni stoli, kopalnica, njeni okrasni predmeti so v roza odtenkih … Ko stopiš v njen ljubi domek, imaš občutek, da si prišel v pravljično deželo, kjer se je ustavil čas. Gospa se rada ogrne v domačo haljo in obuje srčkane mehke copate, prav ste uganili, ki so roza barve. Z veseljem se pogleda v ogledalo in si popravi lasuljo, saj je gospa že od nekdaj rada urejena. Iz nje sije gracioznost. Kljub pozabljivosti, ki jo tare zadnje čase, je še vedno Dama z veliko začetnico!

Skupaj se sprehodiva do njene kuhinje, kjer ji postrežem kosilo, nalijem kozarec pijače in najin pogovor steče. Skoraj vedno me vpraša: »Kdo ste pa vi? Zakaj ste pa prišli k meni?«

Odgovorim ji: »Prišla sem k vam, da vam postrežem kosilo, malo pospravim in vam delam družbo. Ko boste želeli, se bova tudi skopali.«

»To je pa lepo, da pridete k meni. Jaz sem najbrž že v teh letih, ko mi pripada takšna pomoč. Ali veste, koliko let imam?’«

Gospa je v častitljivih letih. Velikokrat se ne spomni, koliko let ima, zato vpraša nas.

Včasih me med pogovorom vpraša: »Ali veste, ali imam moža?« Ker poznam njeno življenjsko zgodbo, ki mi jo je gospa skozi večkratna druženja postopoma odstirala, ji lahko odgovorim na vprašanje.

Pogovor je vedno zanimiv in dragocen, čeprav se velikokrat dotakneva istih tem, a vmes se gospa spomni novih dogodkov iz svojega življenja, da lahko sestavljam mozaik, ki ga oblikujem v veličastno celoto. Tako ji vedno laže odgovarjam na njena vprašanja o njenem življenju.

V pogovoru lahko gospa dela bilanco svojega življenja, čeprav se čez nekaj trenutkov ne bo več spomnila, kaj se je dogajalo. Globoko v sebi ve, da ji spomin ne služi tako kot nekoč, saj mi večkrat reče: »Moje življenje je lepo, nič mi ne manjka, sem zdrava in nič me ne boli, hvala bogu, ampak moja glava mi nagaja, ko moram vas spraševati o sebi.«

Gospa ima čudovite svetle trenutke! Spoštljivo in z hvaležnostjo se spominjam najinih trenutkov.