Nepremagljiva

Nikoli, nikoli

Je nisem videla jokati.

Nikoli, nikoli

Je nisem videla obupati.

Nikoli, nikoli

Je nisem slišala potarnati.

Dolgo sem premišljevala, kako naj jo poimenujem. Nepremagljiva? Neuničljiva? Pogum? Korajža? Ta pogum, ta volja do življenja, ta rdeča nit njenega življenja.  Ki ne dopušča dvoma v njen namen in željo – živela bom!

Gospo sem spoznala pred šestimi leti. Simpatična, drobčkana gospa velikih temnih iskrivih oči. V začetku sem ji pomagala pri osebni higieni, gospodinjskih opravilih in sedanju na voziček. Gospa je zelo komunikativna in veliko sva se pogovarjali. Govori v neponovljivo simpatični mešanici srbščine in slovenščine, zelo rada se je pošalila na svoj račun in potem izbruhnila v sproščen smeh. Vedno je imela voziček na ročni pogon, rada je šla med ljudi in po svojih opravkih. Ko sem jo nekoč vprašala, če ji ne bi bilo laže z električnim vozičkom, mi je povsem resno odgovorila »Šle takrat bi bila popoln invalid!« Potem se je navihano nasmejala. Rada je vrtela kolesa svojega vozička, s tem si je potrjevala, da je še pri močeh in da zmore. Vsega, kar je lahko še naredila sama, si ni dala vzeti. V njenem stanovanju je bil takrat red in vse pospravljeno in tako je še danes, čeprav danes po njenih navodilih delajo drugi. Še vedno ve, v kateri omari v kuhinji je kaj oziroma bi moralo biti, pa čeprav ni v kuhinjo stopila že vsaj dve leti. Neusmiljena bolezen, neozdravljiva multipla skleroza, s katero se spopada že vsaj petnajst let. Bolezen, ki ji lomi ude, ji strga meso s kosti, jo davi za vrat in ji ne da dihati. Vmes je prebolela raka, preživela kar nekaj operacij zaradi hudih preležanin, med malenkosti spada zlom kolka,kateter, stoma. Bolezen, ki jo je dokončno položila v posteljo. Jo upognila, ampak ne zlomila. Tudi ko je bledla od vročine zaradi hude infekcije, ni klonila in se je pobrala. In ja – res je, enkrat sem jo videla jokati, pa ne zaradi sebe! Jokali sva skupaj, umrla ji je mama.

Bistrega duha, neuklonljive volje in vedno pripravljena na smeh in zbadanja. Zvečer, ko jo pripravljam na spanje, mi vedno reče, naj ji oblečem večerno toaleto. Prvič sem malo debelo pogledala, ni mi bilo čisto jasno, kaj si je zaželela, vedela pa sem, da je spet ena njena potegavščina. In je – večerna toaleta so volnene debele nogavice, da je ne zebe v noge. Smejala se mi je do solz, jaz pa seveda z njo. Ko je moj mali vnuček začel čebljati prve besede, sem ji morala vsakič znova ponoviti, kaj je rekel in kako je izrekel kakšno besedo. Včasih se še slekla in sezula nisem, ko je že vpila »Hitro povejte, kaj si je mali novega izmislil!«

Vsakdo se na svoj način spopada z boleznijo in tudi ona se. Pri njej sem se prvič srečala z zdravilnimi kitajskimi gobami, energijskimi piramidami, zapestnicami za energijo in še čem. Tradicionalni medicini je podala levo roko, modrosti zdravilcev pa desno in tako v troje korakajo naprej, samo naprej. Velikokrat mi je zatrdila, in ne samo meni, vsem, ki hodimo k njej, da je brez nas in naše pomoči ne bi bilo več, da bi obupala in se predala. Da ni nobenega dvoma, da ji pomagamo lajšati posledice bolezni, da se veseli vsakega našega obiska. Da je hvaležna, ker smo in ker smo pri njej.

»Poglejte me,« mi pravi včasih, »poglejte me dobro!«

»Ko vam je najteže v življenju, se spomnite name!«

Spomnim se, draga gospa, velikokrat se spomnim. Ko se opomnim, da sem majhna in malenkostna, da ne cenim dovolj svojega zdravja, da kompliciram z vsakodnevnimi težavami.  Ko se opomnim, da imam krasne otroke, zlatega vnučka, čudovite kolegice, prijatelje in sorodnike.

Spomnim se, draga gospa, velikokrat se spomnim.