Pisalo se je leto 1988. Takrat sem spoznal Blanko Vilfan, ki zdaj vodi enoto Moste v Zavodu za oskrbo na domu, ampak tisti čas je bilo vse drugače. Zavoda za oskrbo na domu ni bilo. Bila pa je na Centru za socialno delo pisarna, ki se je imenovala Servis za domača opravila »Nudim Rabim«, nekaj let pozneje pa se je iz tega razvila enota za pomoč na domu. Vsaj na našem območju v Mostah je bilo tako. Kako je bilo drugje, niti ne vem in se tisti čas nisem ubadal toliko s tem, dokler me delo na terenu ni potegnilo vase. Vse skupaj je potekalo na prostovoljni bazi. Prideš, opraviš delo in za to dobiš minimalen prispevek ali pa tudi ne.

V začetku devetdesetih let sem se nato prek Zavoda za zaposlovanje zaposlil na CSD (javna dela) in pričel z delom na terenu s starostniki. Človek si zapomni vsakega posebej, nekoga bolj, drugega manj, ampak začetki, ki so pred teboj, ti ostanejo za vedno v spominu. Tako bom začel z utrinkom spomina na gospo, ki je živela sama v garsonjeri v blokovskem naselju. Običajno je bilo tako, da si se, preden si pričel opravljati delo na terenu, skupaj z vodinjo odpravil do oskrbovanca, kjer te je predstavila in si dobil natančna navodila za delo. Ta dan sva bila na poti v ljubljansko sosesko Nove Fužine k simpatični starejši gospe, ki je zaradi svoje bolezni in onemoglosti potrebovala pomoč pri dostavi kosila iz bližnjega vrtca in občasno dostavo živil iz trgovine. Dogovorili smo se, da bom vsak dan, razen vikendov, dostavil in postregel kosilo iz vrtca, po potrebi pa tudi dostavil živila iz bližnje trgovine – in da z delom pričnem takoj v ponedeljek.

Kako vesela je bila gospa! Bila je res nekaj posebnega. Kot da gledam svojo babico. Še vedno se spomnim njenega obraza, njenih oči in izraza veselja ter hvaležnosti za vso pomoč, ki jo bo prejemala z moje strani. In res. Mine vikend in pride ponedeljek. Ob določenem času sem se zglasil pri gospe, da prevzamem posodo za dostavo kosila in odhitim v vrtec po toplo in sveže kuhano kosilo. Vstopim v vrtec in se počasi bližam kuhinji. Hodnik, po katerem sem hodil, se je že močno napolnil s prijetnimi vonjavami. Bil je prav tak vonj kot pred leti, ko sem še sam obiskoval vrtec in malo šolo. Na koncu hodnika me je pričakala kuharica, ki sem ji povedal, kdo sem in za koga sem prišel iskat kosilo. Čeprav je delovala strogo, me je na koncu razveselila s koščkom biskvita, ki je bil namenjen meni. »Na, ta je zate!« je rekla, »Jutri se pa spet vidimo.« Vesel sem se poslovil in odhitel nazaj do gospe, ki me je čakala. Postregel sem ji in počakal, da poje, nato pa pospravil. Ker so bile porcije kar precejšnje, je del kosila ostal tudi za večerjo. Tako je bilo iz dneva v dan, dokler se zdravstveno stanje gospe ni toliko poslabšalo, da je obležala. Kot ponavadi sem tudi neki dan po vikendu prišel, odklenil stanovanje, gospa pa je nemočna ležala v postelji. »Kako težko sem te čakala,« so bile njene besede. »Od petka nisem nič jedla, komaj sem čakala, da prideš.« Pohitim, postrežem kosilo, spotoma skuham čaj in postorim, kar je bilo potrebno. Obvestim tudi njenega sina o njenem stanju in obljubi, da bo poskrbel zanjo. Ni minil teden ali dva, ko me je sin obvestil, da je bila mama spet slaba, da so jo odpeljali v bolnišnico in da bo premeščena v dom starostnikov Grosuplje.

Ker mi ni bilo vseeno za gospo, sem se po dveh tednih s svojo vodjo dogovoril, da gremo skupaj k njej na obisk v Grosuplje. Po tem obisku sem se tudi sam večkrat odpravil z avtobusom v Grosuplje. Žal pa je prišel tudi dan, ko sem prišel v dom in gospe ni bilo več. Sestre v domu so mi povedale, da je gospa ponoči umrla. In ena izmed mi je rekla: »Mislim, da je še niso odpeljali v Ljubljano, še vedno leži v kleti, v kapeli. Bi jo šli pogledat?« »Seveda,« sem rekel. Odpeljala me je v klet do kapele in gospo odkrila. Prijel sem jo za roke, se ji zahvalil za vse, se poslovil in odšel. Zahvalil sem tudi sestri za prijaznost, s solzami zapustil dom Grosuplje in se z avtobusom vrnil v Ljubljano.

V kolikor so vam ostale plenice, podloge za enkratno uporabo ali drugi pripomočki za nego, nas kontaktirajte. Podarjene pripomočke bomo posredovali uporabnikom, ki jih potrebujejo.

Kontaktna oseba: Samec Barbara, tel.: 01/24-20-605.

Komu je oskrba namenjena?

Starejšim, invalidnim in bolnim osebam, ki imajo zagotovljene bivalne in druge pogoje za življenje v domačem okolju in se ne morejo oskrbovati ali negovati sami...

Preberi več

Kakšno pomoč lahko dobim?

Pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih (pomoč pri oblačenju ali slačenju, pomoč pri umivanju, hranjenju, opravljanju osnovnih življenjskih potreb, vzdrževanje in nega ortopedskih pripomočkov)...

Preberi več

Kakšni so pogoji za vključitev?

Bivanje v domačem okolju na področju Mestne občine Ljubljana, potreba po storitvah iz dveh sklopov storitev, da gre za osebo iz skupine upravičencev...

Preberi več

Zahtevek oziroma vlogo za uveljavljanje storitve poda upravičenec, njegov zakoniti zastopnik ali pooblaščenec ustno, pisno ali preko elektronske pošte pri organizacijski enoti s področja, kjer upravičenec stanuje.

Preberi več

Potrebno je oddati zahtevek oziroma vlogo za vključitev v storitev ustno (osebno ali telefonsko) ali pisno (po klasični ali elektronski pošti) na določenem obrazcu...

Preberi več

Na organizacijsko enoto s področja, kjer upravičenec biva – po telefonu, osebno v času uradnih ur ali pisno oziroma po elektronski pošti.

Preberi več

Obseg pomoči je odvisen od potreb upravičenca in prostih terminov Zavoda za oskrbo na domu Ljubljana ob vključitvi. ...

Preberi več

Pohvalo ali pritožbo lahko najhitreje oddate prek spletnega obrazca. Vaše mnenje nam veliko pomeni.

Spletni obrazec

Zavod za oskrbo na domu Ljubljana omogočamo vsem uporabnikom storitev pomoči na domu izposojo knjižničnega gradiva interne knjižnice.

Preberi več

 
MOL noga strani                 zod zl                 lgbt                lj prostovoljstvo